Medeja material Mini teatra, ki je septembra gostovala na mednarodnem gledališkem festivalu v Havani na Kubi je bila po mnenju gledaliških kritikov proglašena za najboljšo predstavo, ki je bila v letu 2005 prikazana na Kubi, in so ji dodelili nagrado Nagrada "Premio Villanueva de la Critica teatral cubana"!
Kritiki so izbirali v selekciji vseh domačih in tujih predstav, ki so bile prikazane na Kubi v letu 2005 in v številni produkciji za najboljšo predstavo leta 2005 izbrali Medejo material.
Letošnji mednarodni festival v Havani »Havana Festival of Theatre / Festival de Teatro de La Habana«, je potekal od 15. do 25 septembra, je The Cuban National Council od Stage Arts označil s sloganom: »V gledališču, tako kot v vseh umetnostih, je Kuba ustvarjalna / Theatrically, as in all the arts, Cuba is creative«. Festival, ki je bil ustanovljen leta 1980 velja danes za največji in najbolj odmeven festival na Kubi. Vključuje vse zvrti uprizoritvenih umetnosti, namenjene odraslim in otrokom Poteka na različnih mestnih lokacijah, od starodavnih zidov na prostem, muzejih, galerijah, gledališčih, starih zgradbah, parkih in trgih. Organizator vidi v festivalu možnost, da predstavi Kubo kot kulturno prestolnico v tem predelu sveta, saj vključuje številne, tehnično in vsebinsko različne predstave gledališč iz celega sveta (Kuba, Španija, Argentina, Brazilija, Čile, ZDA, Ekvador, Švica, Italija, Belgija, Grčija, Koreja, Francija in tudi Slovenija).
Osebna izkaznica
MEDEJA MATERIAL
Heiner Müller
prevod: Milan Štefe in Snježana Rodek
režija: Ivica Buljan
scenografija: Slaven Tolj
kostumografija: Ana Savić Gecan
glasba in oblikovanje zvoka: Mitja Vrhovnik Smrekar
dramaturg: Zlatko Wurzberg
asistent režije: Robert Waltl
svetovalka: Vesna Kesić
oblikovanje luči: Danilo Pečar, Tilen Vipotnik
igrajo:
Senka Bulić
Ditka Haberl
Marko Mandić
Predstava traja 60 minut
Slovenska premiera: 6. november 2003, Cankarjev dom
Produkcija: Mini teater; koprodukcija: Cankarjev dom, Novo kazalište Zagreb, ARL Dubrovnik, gledališče Hotel Bulić Zagreb in Teater ITD Zagreb
Festivali:
Festival Karantena, Dubrovnik, Hrvaška, avgust 2003, Festival Teatro de Oriente, Barcelona, Venezuela, oktober 2003, Dnevi ITD-ja, Zagreb, Hrvaška, januar 2004, Festival Zadarsnova, Hrvaška, avgust 2004, Trnfest, ljubljana, avgust 2004, Internacional Festival for experimental theatre, Kairo, Egipt, september 2004, Borštnikovo srečanje, Maribor, oktober 2004, Mala fronta novog plesa i performanca, Zagreb, Hrvaška, november 2004; Festival sodobnih gledaliških umetnosti - EXODOS, Ljubljana, Slovenija, 2005; Festival glumca Vukovar, Vukovar, Hrvaška, 2005;SEAS FESTIVAL RIJEKA, Drugo more, junij 2005 Rijeka, 2005; Festival de Teatro de La Habana, Kuba, september 2005;SEAS Festival Udine, Italija, oktober 2005; Scampa festival, Albanija, oktober 2005;
Stanje zunajčasovne navzočnosti mita je zamenjal gledališki občutek časa, ki mineva. Avtor je subjektivno doživljanje intimne in družbene stvarnosti vpel v okvir nasprotnih etičnih izbir in postopkov v treh dramskih vlogah. Tridelna sestava drame združuje odsotnost subjekta govorjenja, dvogovorno obliko na več diskurzivnih ravneh in kolektivni govor v prvi osebi. Besedilo ne sledi pripovednemu nizu dogodkov, ki ustvarjajo dramo, temveč ponuja vpogled v njene učinke, ali natančneje, v mehanizem zapleta znotraj vlog. Ironični opis, uresničitev vloge in lirska izpoved so trije načini prikazovanja ene same zavesti o porazu, zvestobi in sprejemanju lastnega poraza. Tragično sceno mita je zamenjala komična, ki ponuja objektiven in brutalen opis sveta. Komedija dobesedno in brez metaforičnega posredovanja prikazuje sile seksualnosti in smrti, ki so glavne teme drame. Dramaturgija besedila ustvarja avtoreferenčno predstavo, v kateri scenski čas teče hkrati s časom gledalca, prostor scene označuje samega sebe, igralec označuje pozornost z načina inscenacije zgodbe, s čimer skuša navzočnosti svojo igro itd. To dvojno prikazovanje preusmerja igralca in izgovorjenim besedam pripisati pomembnost scenskega dogajanja. Takšna gledališka ideja pušča ob strani ves globoki pomen drame, mita, metafore in subjektivnosti lika ter svojo odvečnost najde v vokalnih sledeh besedila in fizičnih odzivih igralčevega telesa. Izraz ljudske figure v sebi nosi tudi politično vprašanje gledališča (družbene norme in odnosi oblasti so že vpisani v telo). Iz njega je izginilo sleherno eksplicitno sklicevanje na politično: sanjanje o skupnosti množic, fantazije o krajih družbenega zbiranja, o privilegiranem položaju državljanov. Heiner Müller pravi: »Nekako je umetnost slepa praksa. V tem vidim določeno možnost: uporabiti gledališče za povsem majhne skupine (za množice tako ali tako že dolgo ne obstaja več), da bi pričarali kraje domišljije, kraje, ki bi ponudili svobodo za domišljijo. Glede na imperializem in ubijanje domišljije v stereotipih in vnaprej pripravljenih standardih medijev menim, da je to predvsem politična naloga, čeprav vsebine nimajo prav nič skupnega s političnimi dejstvi.«
