Mednarodna poslanica,
ki jo je ob Svetovnem dnevu lutk 2006 napisal režiser in profesor Michael Meschke
Michael Meschke se je rodil v Danzigu v Nemčiji (danes Gdansk, Poljska) 14. julija 1931. Ob prihodu nacizma na oblast leta 1939 se je z družino preselil na Švedsko.
Svojo prvo predstavo je iprizoril pri osemnajstih; to je bila srednjeveška farsa o Mojstru Patelinu. Meschke je med drugim študiral likovno umetnost pri Haaru Sieglu na Visoki šoli dekorativnih umetnosti v Braunschwiegu.
Je ustanovitelj in direktor gledališča Marionetteater v Stockholmu.
V obdobju od 1976 do 1988 je bil podpredsednik Svetovne organizacije Unima.
To poslanico pišem ob vračanju iz kraja Banda Aceh na otoku Sumatra v Indoneziji, kjer je nekega sončnega dopoldne, 26. decembra, 2004 z vso svojo silo udaril katastrofalni morski val. Le v nekaj minutah je umrlo je 26000 ljudi. V nenadnem sunku jih je zajel val – morda prav na mestu, kjer stojim. Na obraze preživelih sta se zarisala bolečina in črni obup.
Z nekaj lutkami v kovčku sem prišel, da bi poskusil zabavati izgubljene sirote, otroke, ki so se kobacali po zastrupljenih mlakužah, po slani vodi, ki se nikakor ni hotela umakniti. Bolje bi bilo, če bi nosil opeko skupaj z oznojenimi delavci, ki so okrog mene poskušali ponovno postaviti zidove uničenih hiš, a breme mojih 75 let mi tega ni dopuščalo.
Ob soočenju s skrbmi, ki jih je uničujoča sila narave naložila na žrtve, so moje lutke ostale v kovčku.
To je pravzaprav ugotovitev, kako nemočni so kdaj vsi naši pripomočki.
Vendar pa so še druge uničujoče sile – tiste, ki jih sproži človek – ki ne mirujejo. Po vsakem krvavem konfliktu se zdi, kot da človek kar hlepi po novi krizi. Iz slabega v slabše. Ne more si kaj, da ne bi hodil tik po robu jedrske grožnje. Kot bi bilo to zapisano v njegovo bit. Vsi smo s tem zaznamovani.
V letu 2006 je človeštvo izzvano, da pohiti proti še večji polarizaciji med različnimi fundamentalističnimi ideali – tako na Vzhodu kot na Zahodu, na levo in na desno. Kako? S teptanjem tega, kar je drugim najdražje, pa naj bo to islam, svoboda izražanja, človeško dostojanstvo ali druge bistvene vrednote.
Postaviti lutko v vse to se zdi hudo smešno. Lutka spravlja ljudi v smeh, vendar pa ne v tradicionalnem smislu, kot da bi gledalce zabavala: v smeh jih spravlja predvsem zato, ker je tako nemočna.
In vsepovsod okrog nas je prav ta nemoč tista, ki predstavlja resnično moč lutke. Ker je del tistega kljub vsemu, brez katerega bi človeška bitja že pred davnimi časi izumrla.
Časi se spreminjajo. Lutkovni mojster, ki je v dobrih starih časih hotel rešiti svet, je danes srečen, če lahko živi od dela svojih rok. Bodimo torej ponižni, a ne smemo se prepustiti defetizmu: naj naše lutke plešejo, ker je to tisto, kar znamo početi, ker imamo to prednost, da lahko počnemo, kar nam je najljubše, predvsem pa zato, ker so in bodo naša nagrada čustva, ki jih vzbudimo v mnogih srcih.
