V četrtek, 22. maja 2014, ob 20.00 v Mini teatru na Križevniški 1 prva ponovitev monodrame Jagodno dekle. Gledališka predstava Savyon Liebrecht v prevodu Maje Kutin in režiji Tjaše Črnigoj ter izvedbi igralke Vesne Vončina v koprodukciji Mini teatra in Judovskega kulturnega centra Ljubljana.
Ali veš, kako so te njene jagode tako zrasle? Gojila jih je na posebni zemlji. Ali veš, kaj je to bilo, ta zemlja? Zažgana zemlja. Da. Kar je ostalo potem, ko so sežgali Jude.
Jagodno dekle se loteva tematike holokavsta, toda preko te zgodovini zastavlja vprašanje: Kaj sedaj? Kaj naj z zgodovino stori mlada generacija? Vednost, vlivanje znanja enostavno ne more biti več dovolj. Gledališče postaja intimno srečanje nevednega človeka s samim seboj v samotni kamri spominov zgodovine – tako kot se v delu Jagodno dekle srečata Judinja in nacistova žena. Projekt nagovarja generacijo – iz generacije, saj gre za povečini mlade ustvarjalce, ki so se v svet rodili s pozabo bremen zgodovine in do nje pristopajo naivno, a prav zaradi tega radovedno in popolnoma razprto za velika odkritja, ki jih ta utegne nositi v sebi.
»Predstava, ki temelji na prozni predlogi izraelske pisateljice, skozi pripoved žene nacističnega oficirja vzpostavlja gledališče kot prostor srečevanja in soočanja. Tako rob koncentracijskega taborišča, kjer se v besedilu nahaja protagonistka, v gledališkem kontekstu postane robnost človeka, mejnost njegove izkušnje in torišče različnih izraznih oblik, judovska deklica, ki ženi prinaša jagode, pa utripajoče srce temè v samem telesu igralke. Živa prisotnost kot lastnost gledališke ustvarjalnosti narekuje pot, na kateri perspektive in podatki razpadajo ter se ponovno zgnetejo in zabrišejo v telesu. Samota predmete oživlja v stvari, obujajoč spomine in obsedajoč duha – bolj ko naseljuje ta imaginativni, a hkrati konkreten prostor, bolj prostor začenja naseljevati njo. Smrtna resnost zgodovine, torej načina anatomske pripovedi, ki odmaknjeno objektivira in kvantificira kaotičnost izkušnje, tu prehaja v nesmrtno smešnost zgodbe, ki se mora zgoditi vsakič znova, z vso umazanijo, navlako in nejasnostjo ter udeleženostjo vseh prisotnih. Morda se prav v pripravljenosti, da prisostvujemo in prisluhnemo, da smo skupaj, da smo pri stvari, kar v vsej svoji širini ponuja prostor gledališča, poraja možnost preseganja okvira holokavsta kot golega, grozljivega dejstva zgodovine, ki je zaprto in nedostopno, prek njemu nasprotnega, ustvarjalnega in neulovljivega, čudeža človeškega srečanja.«Tomaž Kovačič, dramaturg
Več o predstavi si lahko preberete tudi tukaj!
