»Moje misli so rane v mojih možganih«, je nekje zapisal Müller, ki nam s hladom secirnega noža, zasajenega v tkivo zgodovine, pripoveduje zgodbo. Post-modernistična drama Heinerja Müllerja v režiji Ivice Buljana.
O predstavi
Heiner Müller danes v okviru evropskega (post)modernizma predstavlja že klasično ime. S samo "dvema osebama" – če pri Müllerjevi dramaturgiji sploh lahko govorimo o osebah – pisec (re)konstruira Nevarna razmerja. Prav v Kvartetu so ohranjene vse bistvene značilnosti Nevarnih razmerij. Medtem ko se Laclosov roman odvija v "velikem gledališču sveta", je svet v Kvartetu samo nakazan, v bistvu pa je odsoten. Ta "bunker po tretji svetovni vojni", kakor ga v didaskalijah opiše avtor, nakazuje idejo zaprtega prostora, tajnih društev, mesta realizacije sadistične predstave, v kateri je vse dovoljeno, v kateri se sme izgovoriti in početi vse. Stran od neznanih pogledov, v popolnem zaupanju, se Merteuil in Valmont predajata svojemu ritualu, ki ga poznata samo onadva, svoji telesi in duši predajata pervezni igri. Užitek manifestirata v želji po uničenju drugega (device in krepostne soproge), v želji po uničenju Boga in Cerkve prek radikalnega ateizma in v volji po žrtvovanju, uničenju družbenih in moralnih vrednot, po uničenju človeške vrste skozi samodestrukcijo in sterilne spolne odnose.