Avtor:
Herman Melville

Prevod:
Polona Glavan

Koncept in režija:
Miloš Lolić

Igrajo:
Igor Samobor, Sandi Pavlin, Janez Starina, Tadej Pišek, Miha Rodman

Svetovalca na projektu:
Bojana Denić in Igor Dobričić

Zvočna podoba:
Luka Ivanović

Vodja tehnike:
Tilen Vipotnik

Foto:
Miha Fras

Premiera:
Maj 2011

Predstava traja 65 minut

Postdramska predstava za odrasle, študente in dijake

Najslavnejša zgodba Wall Streeta znamenitega Hermana Melvilla. Velika Borštnikova nagrajenka 2011.

O predstavi

Prejemnica vélike nagrade Borštnikovega srečanja 2011 za najboljšo uprizoritev, Borštnikove nagrade za adaptacijo besedila Milošu Loliću, Borštnikove nagrade za oblikovanje zvoka Luki Ivanoviću in Borštnikove nagrade za najboljšo moško igro Igorju Samoborju 46. Borštnikovega srečanja.

Raje bi, da ne

Opazili so že, da oblika "I prefer not to" ni niti trditev niti zanikanje. Bartleby „ne odklanja, pa tudi ne sprejme; stopi korak naprej in se pri tem potegne nazaj, nekoliko se izpostavi v rahlem umiku govora“. Advokatu bi odleglo, če Bartleby ne bi hotel, toda Bartleby ne odkloni, samo odbije tisto neljubo (ponovno prebiranje, nakupe ...). Prav tako Bartleby ne sprejema, ne navede ničesar, kar bi raje delal kot prepisoval, temveč postavi samo nemožnost prepisovanja. Skratka, formula, ki zaporedoma odklanja vsako drugo dejanje, je že pogoltnila prepisovanje, ki ji ga sploh ni več  treba odklanjati. Formula je uničujoča zato, ker enako neusmiljeno izloči tako tisto, kar bi mu bilo ljubše, kot tudi sleherno neljubo. Uniči izraz, na katerega se nanaša in ki ga odklanja, pa tudi drugi izraz, za katerega se je zdelo, da ga ohranja, a ki v resnici postane nemogoč. Pravzaprav ju naredi nerazločljiva: izdolbe področje nerazločljivosti, nedoločnosti, ki neprestano raste med neljubimi dejavnostmi in med najljubšo dejavnostjo. Vsaka posebnost, vsaka referenca odpade.

Formula izniči „prepisovanje“, edino referenco, glede na katero bi nekaj lahko bilo ali ne bilo ljubše. Raje ne bi nič kot nekaj: to ni volja po niču, ampak rast niča volje. Bartleby si je pridobil pravico do preživetja, to se pravi do tega, da nepremično in pokonci stoji pred slepo steno. Čista potrpežljiva pasivnost, kot bi rekel Blanchot. Biti kot bit in nič več. Silijo ga, naj reče da ali ne. Toda če bi rekel ne (primerjanju, nakupovanju ...), če bi rekel da (prepisovanju), bi bil hitro premagan, imeli bi ga za odvečnega, ne bi preživel. Preživi lahko le, če se vrti v suspenzu, ki vse drži na distanci. Njegov način preživetja je, da bi raje, da ne primerja, s tem pa tudi to, da nič raje ne prepisuje. Eno je moral odkloniti, da bi drugo napravil nemogoče. Formula je dvočasna in neprestano obnavlja samo sebe tako, da gre ponovno skozi enaka stanja. Zato ima advokat vsakič vrtoglav občutek, da se vse znova začenja iz nič.

Advokat sam razvije teorijo razlogov, zaradi katerih Bartlebyjeva formula uničuje govorico. Vsaka govorica, nam predlaga, ima reference oziroma predpostavke (assumptions). Ne gre ravno za to, kar govorica označuje, ampak za tisto, kar ji omogoča označevanje. Ena beseda vedno predpostavlja druge besede, ki jo lahko nadomestijo, jo dopolnijo ali pa z njo tvorijo alternative: pod tem pogojem se govorica razporedi tako, da označuje stvari, stanja stvari in dejanja, izhajajoč iz množice objektivnih, eksplicitnih konvencij. Mogoče pa so še druge, implicitne in subjektivne konvencije, neka druga vrsta referenc ali predpostavk? Ko govorim, ne označujem samo stvari in dejanj, ampak že delam dejanja, ki zagotavljajo odnos s sogovornikom glede položaja vsakega od naju: poveljujem, sprašujem, obljubljam, prosim, izražam „govorna dejanja“ (speech-act). Govorna dejanja so avto-referenčna (ukažem s tem, ko rečem „ukazujem vam ...“), medtem ko se konstativni stavki nanašajo na druge stvari in na druge besede. Bartleby spodnaša natanko ta dvojni sistem referenc. Formula "I prefer not to" izključuje vsako alternativo in pogoltne tisto, kar naj bi ohranjala, kot tudi oddalji vse drugo; implicira, da Bartleby neha prepisovati, to se pravi ponavljati besede; tako izdolbe področje nedoločnosti, zaradi katere se besede ne razlikujejo več, v govorici ustvari praznino. Vzame pa tudi moč govornim dejanjem, s katerimi gospodar lahko poveljuje, dobrohoten prijatelj postavlja vprašanja, mož besede obljublja. Če bi Bartleby odklonil, bi ga še lahko spoznali kot upornika ali puntarja in bi imel kot tak neko družbeno vlogo. Toda formula deaktivira vsako govorno dejanje, istočasno pa iz Bartlebyja naredi izobčenca, ki mu ni mogoče več prisoditi nobenega družbenega položaja. Tega se advokat z grozo zave: vsa njegova upanja, da bi Bartlebyja spravil k pameti, se porušijo zato, ker temeljijo na logiki predpostavk, po kateri gospodar „pričakuje“, da se ga uboga, dobrohoten prijatelj, da se ga posluša.

Bartleby pa si je izmislil novo logiko, logiko preference, ki je dovolj, da minira predpostavke govorice. Kot je opozoril Mathieu Lindon, formula „razveže“ besede in stvari, besede in dejanja, pa tudi dejanja in besede: govorico odreže od sleherne reference – v skladu z Bartlebyjevim absolutnim poslanstvom, biti človek brez referenc, tak, ki se pojavi in izgine, brez reference do samega sebe ali do druge stvari. Zato formula kljub temu, da je videti pravilna, deluje kot resnična neslovničnost. Gilles Deleuze, Problemi št. 7-8/2004

Bartleby ali o kontingenci

V to filozofsko konstelacijo spada Bartleby, pisar. Kot pisar, ki je prenehal s pisanjem, je skrajna podoba niča, iz katerega izhaja vsako stvarstvo, in hkrati najbolj neizprosna afirmacija tega niča kot čiste, absolutne zmožnosti. Pisar je postal pisalna tablica, zdaj ni več nič drugega kot svoj lastni beli list. Zato ne preseneča, da tako vztrajno biva v breznu možnosti in vsaj navidez nima niti najmanjšega namena, da bi ga zapustil. Naša etična tradicija je večkrat skušala zaobiti vprašanje zmožnosti tako, da ga je reducirala na vprašanje volje ali nujnosti: prevladujoča tema ni to, kar zmoreš, temveč to, kar hočeš ali moraš. Pravnik ne odneha s tem, da nenehno Bartlebyja opominja na to. Ko na njegovo zahtevo, da gre na pošto (»Stopite no do pošte, boste?«) Bartleby odvrne z običajnim raje bi, da ne, ga pravnik hitro prevede kot »Mar nočete?« (You will not?); a Bartleby poudari s svojim »mirnim in trdnim« glasom: »Raje ne bi«. (Prefer not je edina variacija  običajne formule I would prefer not to, ki se pojavi trikrat. Če se Bartleby odreče pogojniku, je to zato, ker se hoče znebiti vsake sledi glagola hoteti, četudi v modalni uporabi.) In ko skuša pravnik pošteno, na svoj način razumeti pisarja, nam čtivo, ki se mu posveča, ne pušča nobenega dvoma o kategorijah, ki jih skuša uporabiti: Edwards o Volji in Priestley o Nujnosti. A zmožnost ni volja in nezmožnost ni nujnost: navkljub »zdravilnemu občutku«, ki ga vzbudijo ta branja, njihove kategorije nimajo vpliva na Bartlebyja. Verjeti, da ima volja oblast nad zmožnostjo, da je prehod k dejanju rezultat odločitve, ki konča dvoumnost zmožnosti (ki je vedno zmožnost narediti ali ne narediti) – natanko to je večna iluzija morale.

Srednjeveški teologi so razlikovali v Bogu med potentia absoluta, po kateri lahko naredi karkoli (po nekaterih tudi zlo, to, da svet ni nikoli obstajal, ali vrniti deklici izgubljeno deviškost), in potentia ordinata, po kateri lahko naredi samo to, kar je v skladu z njegovo voljo. Volja je princip, ki omogoča vzpostavitev reda v nediferenciranem kaosu zmožnosti. Če je tako sicer res, da bi Bog lahko lagal, krivo prisegal, se utelesil v ženski ali živali in ne v Sinu, pa kljub temu on tega ni hotel niti ni mogel hoteti, zmožnost brez volje pa je povsem nedejanska, nikoli ne more preiti k dejanskosti. Bartleby postavi pod vprašaj natanko to superiornost volje nad zmožnostjo. Če Bog (vsaj de potentia ordinata) zmore resnično samo to, kar hoče, Bartleby zmore samo brez volje, zmore samo de potentia absoluta.  A njegova zmožnost zato ni neučinkovita, ne ostane neudejanjena zaradi manka volje: nasprotno, z vseh strani presega voljo (tako svojo kot voljo drugih). Če obrnemo dovtip Karla Valentina (»To sem hotel hoteti, a nisem bil zmožen, da bi to hotel«), bi lahko o njem rekli, da mu je uspelo, da zmore (in ne zmore), ne da bi to hotel. Od tod ireduktibilnost njegovega »raje bi, da ne«. Ne gre za to, da on ne bi hotel prepisovati ali da bi hotel ne zapustiti pisarno – on samo raje tega ne bi naredil. Formula, ki jo tako vztrajno ponavlja, izniči vsako možnost vzpostavitve odnosa med moči in hoteti, med potentia absoluta in potentia ordinata. Je formula zmožnosti. 

Take vrste eksperiment Melville zaupa Bartlebyju. Če lahko zastavek  znanstvenega eksperimenta opredelimo z vprašanjem: »Pod kakšnimi pogoji se bo nekaj lahko uresničilo [verificarsi] ali ne uresničilo, se izkazalo za resnično ali napačno?«, je naš zastavek bolj odgovor na vprašanje »pod kakšnimi pogoji se bo nekaj lahko uresničilo in (torej: hkrati) ne uresničilo, bilo resnično nič več kot neresnično?« Samo znotraj izkustva, ki je na tak način prerezalo vse odnose z resnico, z obstojem ali neobstojem stanj stvari, pridobi Bartlebyjev »raje bi, da ne« ves svoj smisel (ali nesmisel, če hočemo). Formula nezadržno prikliče v spomin stavek, s katerim je Wittgenstein v predavanju o etiki izrazil svojo etično izkušnjo par excellence: »Čudim se nad nebom, kakršnokoli je«, torej »gotov sem, da se mi ne bo zgodilo nič hudega, pa naj se pripeti karkoli«. Izkustvu tavtologije, torej propozicije, ki je neprepustna za pogoje resničnosti, ker je vedno resnična (»nebo je modro ali ni modro«), ustreza pri Bartlebyju izkušnja zmožnosti nečesa, da je resnično ali neresnično. Razlog za to, da nihče niti ne sanja o tem, da bi preizkusil resničnost pisarjeve formule, je v tem, da eksperiment brez resnice ne zadeva biti nečesa v dejanskosti ali nedejanskosti, temveč izključno bit v zmožnosti. In zmožnost, ker lahko je ali ni, se po definiciji izmika pogojem resnice in predvsem delovanju »najmočnejšega vseh načel«, načela protislovja.  Bit, ki lahko je in hkrati ni, se v prvi filozofiji imenuje kontingentna.  Eksperiment, v katerega se poda Bartleby, je eksperiment de contingentia absoluta. Giorgio Agamben

O režiserju

Režiser Miloš Lolić je bil rojen 1979 v Beogradu. Študiral je gledališko in radijsko režijo na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. Do sedaj je režiral naslednje predstave: "Adam in Eva" Miroslava Krleže (2002), "Velika bela konspiracija" Dimitrija Vojnova (2004), "Druga stranDejana Dukovskega (2006), “Tesla -Totalna Reflekcija" Marije Stojanović (2006), "Moški posli", Franza Xaverja Kroetza (2007), in "Sanjače" Roberta Musila (2009).  Za zadnjo uprizoritev je bil nagrajen z nagrado Mira Trailović Grand Prix na 43. mednarodnem gledališkem festival Bitef v Beogradu. Z predstavo “Bog je di-džejFalka Richtera (2010) je nastopil na prestižnem festivalu Radikal Jung 2011 v Munchenu. 

Miloš Lolić je bil rojen 1979 v Beogradu. Študiral je gledališko in radijsko režijo na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu.

Do sedaj je režiral naslednje predstave:

"Adam in Eva" Miroslava Krleže (2002), "Velika bela konspiracija" Dimitrija Vojnova (2004), "Druga stran” Dejana Dukovskega (2006), “Tesla -Totalna Reflekcija" Marije Stojanović (2006), "Moški posli", Franza Xaverja Kroetza (2007), in "Sanjače" Roberta Musila (2009).

Za zadnjo uprizoritev je bil nagrajen z nagrado Mira Trailović Grand Prix na 43. mednarodnem gledališkem festival Bitef v Beogradu. Z predstavo “Bog je di-džej” Falka Richtera (2010) je nastopil na prestižnem festivalu Radikal Jung 2011 v Munchenu.

“Mi bomo, pravtako, zmeraj tudi tista prva povojna generacija, generacija, ki je odraščala ob vojni, in s temi slikami vstopila v deformirani mir, da poskuša scensko definirati različne družbene procese, od tranzicije do apokalipse “Miloš Lolić

Gilles Deleuze, »Bartleby ali formula«

Opazili so že, da oblika "I prefer not to" ni niti trditev niti zanikanje. Bartleby „ne odklanja, pa tudi ne sprejme; stopi korak naprej in se pri tem potegne nazaj, nekoliko se izpostavi v rahlem umiku govora“. Advokatu bi odleglo, če Bartleby ne bi hotel, toda Bartleby ne odkloni, samo odbije tisto neljubo (ponovno prebiranje, nakupe ...). Prav tako Bartleby ne sprejema, ne navede ničesar, kar bi raje delal kot prepisoval, temveč postavi samo nemožnost prepisovanja. Skratka, formula, ki zaporedoma odklanja vsako drugo dejanje, je že pogoltnila prepisovanje, ki ji ga sploh ni več treba odklanjati. Formula je uničujoča zato, ker enako neusmiljeno izloči tako tisto, kar bi mu bilo ljubše, kot tudi sleherno neljubo. Uniči izraz, na katerega se nanaša in ki ga odklanja, pa tudi drugi izraz, za katerega se je zdelo, da ga ohranja, a ki v resnici postane nemogoč. Pravzaprav ju naredi nerazločljiva: izdolbe področje nerazločljivosti, nedoločnosti, ki neprestano raste med neljubimi dejavnostmi in med najljubšo dejavnostjo. Vsaka posebnost, vsaka referenca odpade. Formula izniči „prepisovanje“, edino referenco, glede na katero bi nekaj lahko bilo ali ne bilo ljubše. Raje ne bi nič kot nekaj: to ni volja po niču, ampak rast niča volje. Bartleby si je pridobil pravico do preživetja, to se pravi do tega, da nepremično in pokonci stoji pred slepo steno. Čista potrpežljiva pasivnost, kot bi rekel Blanchot. Biti kot bit in nič več. Silijo ga, naj reče da ali ne. Toda če bi rekel ne (primerjanju, nakupovanju ...), če bi rekel da (prepisovanju), bi bil hitro premagan, imeli bi ga za odvečnega, ne bi preživel. Preživi lahko le, če se vrti v suspenzu, ki vse drži na distanci. Njegov način preživetja je, da bi raje, da ne primerja, s tem pa tudi to, da nič raje ne prepisuje. Eno je moral odkloniti, da bi drugo napravil nemogoče. Formula je dvočasna in neprestano obnavlja samo sebe tako, da gre ponovno skozi enaka stanja. Zato ima advokat vsakič vrtoglav občutek, da se vse znova začenja iz nič.

Advokat sam razvije teorijo razlogov, zaradi katerih Bartlebyjeva formula uničuje govorico. Vsaka govorica, nam predlaga, ima reference oziroma predpostavke (assumptions). Ne gre ravno za to, kar govorica označuje, ampak za tisto, kar ji omogoča označevanje. Ena beseda vedno predpostavlja druge besede, ki jo lahko nadomestijo, jo dopolnijo ali pa z njo tvorijo alternative: pod tem pogojem se govorica razporedi tako, da označuje stvari, stanja stvari in dejanja, izhajajoč iz množice objektivnih, eksplicitnih konvencij. Mogoče pa so še druge, implicitne in subjektivne konvencije, neka druga vrsta referenc ali predpostavk? Ko govorim, ne označujem samo stvari in dejanj, ampak že delam dejanja, ki zagotavljajo odnos s sogovornikom glede položaja vsakega od naju: poveljujem, sprašujem, obljubljam, prosim, izražam „govorna dejanja“ (speech-act). Govorna dejanja so avto-referenčna (ukažem s tem, ko rečem „ukazujem vam ...“), medtem ko se konstativni stavki nanašajo na druge stvari in na druge besede. Bartleby spodnaša natanko ta dvojni sistem referenc. Formula "I prefer not to" izključuje vsako alternativo in pogoltne tisto, kar naj bi ohranjala, kot tudi oddalji vse drugo; implicira, da Bartleby neha prepisovati, to se pravi ponavljati besede; tako izdolbe področje nedoločnosti, zaradi katere se besede ne razlikujejo več, v govorici ustvari praznino.

Vzame pa tudi moč govornim dejanjem, s katerimi gospodar lahko poveljuje, dobrohoten prijatelj postavlja vprašanja, mož besede obljublja. Če bi Bartleby odklonil, bi ga še lahko spoznali kot upornika ali puntarja in bi imel kot tak neko družbeno vlogo. Toda formula deaktivira vsako govorno dejanje, istočasno pa iz Bartlebyja naredi izobčenca, ki mu ni mogoče več prisoditi nobenega družbenega položaja. Tega se advokat z grozo zave: vsa njegova upanja, da bi Bartlebyja spravil k pameti, se porušijo zato, ker temeljijo na logiki predpostavk, po kateri gospodar „pričakuje“, da se ga uboga, dobrohoten prijatelj, da se ga posluša. Bartleby pa si je izmislil novo logiko, logiko preference, ki je dovolj, da minira predpostavke govorice. Kot je opozoril Mathieu Lindon, formula „razveže“ besede in stvari, besede in dejanja, pa tudi dejanja in besede: govorico odreže od sleherne reference – v skladu z Bartlebyjevim absolutnim poslanstvom, biti človek brez referenc, tak, ki se pojavi in izgine, brez reference do samega sebe ali do druge stvari.2 Zato formula kljub temu, da je videti pravilna, deluje kot resnična neslovničnost.

(Problemi št. 7-8/2004)

Giorgio Agamben, »Bartleby ali o kontingenci«

V to filozofsko konstelacijo spada Bartleby, pisar. Kot pisar, ki je prenehal s pisanjem, je skrajna podoba niča, iz katerega izhaja vsako stvarstvo, in hkrati najbolj neizprosna afirmacija tega niča kot čiste, absolutne zmožnosti. Pisar je postal pisalna tablica, zdaj ni več nič drugega kot svoj lastni beli list. Zato ne preseneča, da tako vztrajno biva v breznu možnosti in vsaj navidez nima niti najmanjšega namena, da bi ga zapustil. Naša etična tradicija je večkrat skušala zaobiti vprašanje zmožnosti tako, da ga je reducirala na vprašanje volje ali nujnosti: prevladujoča tema ni to, kar zmoreš, temveč to, kar hočeš ali moraš. Pravnik ne odneha s tem, da nenehno Bartlebyja opominja na to. Ko na njegovo zahtevo, da gre na pošto (»Stopite no do pošte, boste?«) Bartleby odvrne z običajnim raje bi, da ne, ga pravnik hitro prevede kot »Mar nočete?« (You will not?); a Bartleby poudari s svojim »mirnim in trdnim« glasom: »Raje ne bi«. (Prefer not je edina variacija običajne formule I would prefer not to, ki se pojavi trikrat. Če se Bartleby odreče pogojniku, je to zato, ker se hoče znebiti vsake sledi glagola hoteti, četudi v modalni uporabi.) In ko skuša pravnik pošteno, na svoj način razumeti pisarja, nam čtivo, ki se mu posveča, ne pušča nobenega dvoma o kategorijah, ki jih skuša uporabiti: Edwards o Volji in Priestley o Nujnosti. A zmožnost ni volja in nezmožnost ni nujnost: navkljub »zdravilnemu občutku«, ki ga vzbudijo ta branja, njihove kategorije nimajo vpliva na Bartlebyja. Verjeti, da ima volja oblast nad zmožnostjo, da je prehod k dejanju rezultat odločitve, ki konča dvoumnost zmožnosti (ki je vedno zmožnost narediti ali ne narediti) – natanko to je večna iluzija morale. Srednjeveški teologi so razlikovali v Bogu med potentia absoluta, po kateri lahko naredi karkoli (po nekaterih tudi zlo, to, da svet ni nikoli obstajal, ali vrniti deklici izgubljeno deviškost), in potentia ordinata, po kateri lahko naredi samo to, kar je v skladu z njegovo voljo. Volja je princip, ki omogoča vzpostavitev reda v nediferenciranem kaosu zmožnosti. Če je tako sicer res, da bi Bog lahko lagal, krivo prisegal, se utelesil v ženski ali živali in ne v Sinu, pa kljub temu on tega ni hotel niti ni mogel hoteti, zmožnost brez volje pa je povsem nedejanska, nikoli ne more preiti k dejanskosti. Bartleby postavi pod vprašaj natanko to superiornost volje nad zmožnostjo. Če Bog (vsaj de potentia ordinata) zmore resnično samo to, kar hoče, Bartleby zmore samo brez volje, zmore samo de potentia absoluta.

A njegova zmožnost zato ni neučinkovita, ne ostane neudejanjena zaradi manka volje: nasprotno, z vseh strani presega voljo (tako svojo kot voljo drugih). Če obrnemo dovtip Karla Valentina (»To sem hotel hoteti, a nisem bil zmožen, da bi to hotel«), bi lahko o njem rekli, da mu je uspelo, da zmore (in ne zmore), ne da bi to hotel. Od tod ireduktibilnost njegovega »raje bi, da ne«. Ne gre za to, da on ne bi hotel prepisovati ali da bi hotel ne zapustiti pisarno – on samo raje tega ne bi naredil. Formula, ki jo tako vztrajno ponavlja, izniči vsako možnost vzpostavitve odnosa med moči in hoteti, med potentia absoluta in potentia ordinata. Je formula zmožnosti.

Take vrste eksperiment Melville zaupa Bartlebyju. Če lahko zastavek znanstvenega eksperimenta opredelimo z vprašanjem: »Pod kakšnimi pogoji se bo nekaj lahko uresničilo [verificarsi] ali ne uresničilo, se izkazalo za resnično ali napačno?«, je naš zastavek bolj odgovor na vprašanje »pod kakšnimi pogoji se bo nekaj lahko uresničilo in (torej: hkrati) ne uresničilo, bilo resnično nič več kot neresnično?« Samo znotraj izkustva, ki je na tak način prerezalo vse odnose z resnico, z obstojem ali neobstojem stanj stvari, pridobi Bartlebyjev »raje bi, da ne« ves svoj smisel (ali nesmisel, če hočemo). Formula nezadržno prikliče v spomin stavek, s katerim je Wittgenstein v predavanju o etiki izrazil svojo etično izkušnjo par excellence: »Čudim se nad nebom, kakršnokoli je«, torej »gotov sem, da se mi ne bo zgodilo nič hudega, pa naj se pripeti karkoli«. Izkustvu tavtologije, torej propozicije, ki je neprepustna za pogoje resničnosti, ker je vedno resnična (»nebo je modro ali ni modro«), ustreza pri Bartlebyju izkušnja zmožnosti nečesa, da je resnično ali neresnično. Razlog za to, da nihče niti ne sanja o tem, da bi preizkusil resničnost pisarjeve formule, je v tem, da eksperiment brez resnice ne zadeva biti nečesa v dejanskosti ali nedejanskosti, temveč izključno bit v zmožnosti. In zmožnost, ker lahko je ali ni, se po definiciji izmika pogojem resnice in predvsem delovanju »najmočnejšega vseh načel«, načela protislovja.

Bit, ki lahko je in hkrati ni, se v prvi filozofiji imenuje kontingentna.

Eksperiment, v katerega se poda Bartleby, je eksperiment de contingentia absoluta.

Iz kritik

»V navidezni odrski statičnosti se Bartleby, pisar razvije v gledališki dogodek visoke napetosti in globoke skrivnosti. Mojstrsko orkestrirana igra vseskozi stopnjuje zgoščenost zgodbe.« Strokovna žirija 46. FBS.

»Uprizoritev, ki interpretativno opazno presega izbrani videz bralne uprizoritve ali radijske igre, z minimalističnimi izraznimi sredstvi spoštljivo sledi vznemirljivi literarni predlogi in rafinirano ohranja vso njeno pomensko odprtost in zagonetnost.« Slavko Pezdir, Delo 2011

»Bartleby kljub temu, da verjetno raje ne bi, nevsiljivo vleče v to uprizorjeno zgodbo vsakega od nas.« Sonja Zlobko, Radio Študent 2011

»Prevetritev komunikacijske forme doprinese nekakšen neoster preblisk, da Bartleby kljub temu, da verjetno raje ne bi, nevsiljivo vleče v to uprizorjeno zgodbo vsakega od nas.« Sonja Zlobko, Radio Študent 2011

»Skoraj luteransko vzdržna, a zato emocionalno zelo napeta in intelektualno ostra izvedba Igorja Samoborja, glavnega pripovedovalca te poročevalske predstave, nas skozi glas in pogled spoznava s težko usodo povsod odvečnega pisarja Bartlebyja. Igor Samobor se na nas obrača kot neke vrste sodni preiskovalec, kadar ne bere in popravlja besedila pred seboj, prodorno zre v obraze publike. In čeprav v nekem trenutku sceno zasipa z drobno raztrganimi delčki papirnatega dokumenta, ki ga prej porisuje, se takoj po tej erupciji vrača v modus svečane zadržanosti. Bartleby je prvenstveno trpek očitek na temo krutosti sveta oziroma žalostinka izločenih posameznikov, ki jih sistem, v katerem šteje le koristnost, spreminja bodisi v posmeh bodisi v grožnjo. Z napredovanjem predstave moraliziranje postaja vse bolj vpadljivo in kulminira v zaključni krik, s katerim se celotno človeštvo izenači z usodo Bartlebyja. /…/ Eksperimentalnost predstave se realizira tudi skozi inovativno obravnavanje zvoka, reproduciranega z zastarelimi kasetofoni, tako da je zvočna kulisa obenem tudi diskretni pisar in kontrolor tistega, kar je izrečeno na sceni, včasih pa je v vlogi šumov ali glasbe iz ozadja.« Nataša Govedić; Novi list, 10.4.2013 

»Napisati, da je igralec "v tej izjemno zahtevni vlogi izpeljal neverjeten izrazni lok" ali da gre za "dih jemajočo stvaritev"; vsekakor je to pot, po kateri naj bi se tisti, ki (še) niso bili deležni te "stvaritve", ki je resnično creatio ex nihilo, lahko približali, predvsem pa doumeli, v čem je izjemnost take umetnosti, ki je prej pesnjenje kot pa glumaštvo. Vendar žive vloge, ki nikakor ni poustvaritev (!), besede ne morejo opisati. Ker je živa, ker je človekova, ker je igralčeva, ker je umetnost. Ker jo je treba doživeti in odživeti./.../ O tej verbalni nemoči priča tudi predstava Bartleby, pisar v izvedbi Mini teatra, sezona 2010/2011, v kateri Igor Samobor, skupaj s Sandijem Pavlinom in Janezom Starino, ustvari "gledališki dogodek visoke napetosti in globoke skrivnosti", kot je bilo zapisano v obrazložitvi strokovne žirije 46. Festivala Borštnikovo srečanje, a prav tisto, kar naj bi pojasnjevali obe sintagmi ("visoka napetost" in "globoka skrivnost"), ostaja nepojasnjeno, neizrečeno, neopisljivo. Skrivnost vrhunske igralske umetnosti, ki z minimalističnimi  izraznimi sredstvi ustvari  kompleksnost človekovega univerzuma.« Ivo Svetina, pesnik, dramatik, esejist,  prevajalec in dramaturg

Nagrade

Grand Prix, velika nagrada 46. Festivala Borštnikovo srečanje za najboljšo uprizoritev v celoti

Borštnikova nagrada za adaptacijo besedila Milošu Loliću na 46. FBS

Borštnikova nagrada za oblikovanje zvoka Luki Ivanoviću na 46. FBS

Nagrada za igro Igorju Samoborju za vloge Bartlebyja v uprizoritvi Bartleby, pisar v izvedbi Mini teatra Ljubljana ter Shylocka v uprizoritvi Beneški trgovec in Neznanca v uprizoritvi V Damask SNG Drama Ljubljana na 46. FBS

Gostovanja

46. Borštnikovo srečanje, Maribor, Slovenija; 2011

57. festival Sterijino pozorje, Novi Sad, Srbija; 2012

ZKM (Zagrebačko kazalište mladih), Zagreb, Hrvaška; 7. april 2013)