Avtorji:
Peter Seligmann, Elsebeth Nielsen, Bo Larsen

Prevajalka:
Sanja Selinšek

Adaptacija besedila:
Peter Srpčič, Simon Šerbinek, Iuna Ornik

Režiser:
Peter Srpčič

Igrata:
Iuna Ornik in Simon Šerbinek

Video projekcije, scenografija:
Mito Gegič

Kostumografija:
Stanka Vauda Benčevič

Glasba:
Mahmud Al Khatib, Marko Korošec, Andrej Hrvatin

Glasbenik, prevod v arabščino, lektoriranje arabskega govora:
Mahmud Al Khatib

Lektor:
Simon Šerbinek

Strokovna sodelavka za vprašanja arabske kulture:
Dr. Maja Lamberger Khatib

Vodja tehnikov v Mini teatru:
Tilen Vipotnik

Tehnična ekipa v Mini teatru:
Tilen Vipotnik in Anže Kreč

Koprodukcija:
Mini teater, Mestno gledališče Ptuj

Premiera v Mini teatru:
Januar 2013

Premiera v MG Ptuj:
Oktober 2012

Predstava traja 50 minut

Predstava za odrasle, študente in dijake

O predstavi

To ni zgodba o veri, to ni zgodba o politiki, to je zgodba o malem fantu po imenu Mahmud, o tem, kako je skupaj s svojimi starši prišel med nas. V predstavi stopita pred šolski razred mož in žena, starša fanta po imenu Mahmud, ki sta prišla prosit sošolce, da njunega sina sprejmejo takšnega, kot je - z njegovo kulturo, navadami, običaji.

Skozi njuno pripoved se na človeški in pretresljiv način slika zgodba o ljudeh, ki so prisiljeni zaradi krutih in nečloveških okoliščin, s katerimi se ti ljudje soočajo v svojih domovinah, bežati iz svojega rojstnega kraja in se znajdejo v okolju, ki jim ni domače, kjer živijo ljudje na način, ki jim je tuj.  Kaže se človeški obraz množice beguncev, ki v strahu za svoje življenje in v upanju na boljši jutri prihajajo med nas. Ko iz dneva v dan spremljamo poročila, ki nam govorijo o nasilju in grozotah in nam obraze ljudi spreminjajo v številke, se izgublja prav ta, človeška plat zgodbe in v nas nastaja potujitev, njihove zgodbe pa postanejo zgolj novice na televiziji. Zato je še kako pomembno je videti in razumeti, da so tudi oni ljudje, ki kljub drugačni kulturi in navadam nosijo v svojih srcih upanje na srečo, željo po svobodi, po človeka dostojnem življenju.

Za temi številkami se skrivajo ljudje, njihovi obrazi, njihove oči, polne solz in upanja. V tem pogledu so Reza, Maryam in Mahmud tisti, skozi oči katerih bomo poskušali razumeti in začutiti usodo teh neštetih obrazov. Mahmud je lahko namreč kdor koli iz neskončne množice otrok, ki po svetu trpijo pomanjkanje in nasilje.

»Srečanje z zgodbo o Mahmudu je bilo nenavadno  gledališko popotovanje v svet arabske kulture, filozofije in mistike. Resnične zgodbe ljudi, ki se skrivajo za množico poročil, v katerih so prikazani zgolj kot številke, so pretresljive. Ti ljudje za nas nimajo obraza, pozabljamo, da so ljudje kot mi, ki ne želijo drugega kot normalno živeti svoje življenje, vzgajati svoje otroke in služiti kruh. Prav o teh preštevilnih obrazih smo želeli povedati zgodbo. In temu smo dali prednost tudi v sami uprizoritvi. Kot nepotrebna je zato odpadla vsa dekoracija in ostala je le zgodba - postavljena v skoraj prazen prostor, ki pa ravno s svojo preprostostjo dobi naboj prepričljivosti in pretresljivosti. Kot sem v enem svojih razmišljanj o Mahmudu že zapisal : "To ni zgodba o veri ali politiki, to je zgodba o ljudeh."« Peter Srpčič, režiser predstave Mahmud in direktor Mestnega gledališča Ptuj

»Glavni lik, Mahmudov oče Reza, nas v svoji stiski opozarja na odnos, ki ga imamo vse prevečkrat do beguncev. Postavljamo jih v vlogo nemočnih žrtev brez lastne volje, ki se ne želijo asimilirati v novo kulturo. Vsi, prav vsi smo upravičeni do pravice ustvarjati si bolj varno, bolj svobodno, ali preprosteje, življenje po lastni izbiri. Predstava predvsem opisuje težave, na katere naletijo begunci pri prvih korakih v svobodnejšem svetu. Težave se začnejo že z iskanjem stanovanja, nadaljujejo se s težavami pri iskanju zaposlitve, nadalje zaradi diskriminacije, neustrezne institucionalne podpore ter pomanjkljivega znanja jezika. V predstavi ni predstavljena samo problematičnost beguncev, temveč tudi njihova osebna tragika in želja po svobodi. Svoboda pa je nekaj, česar se ne zavedamo, dokler je ne izgubimo. Kdor je bil kdaj zaprt, najbolje ve, kako je za rešetkami in kako je, če izgubiš osebno dostojanstvo. Zato je sporočilo predstave predvsem v medsebojnem spoštovanju in sprejemanju drugačnosti. Človek nikoli ne sme nehati upati, da bo nekoč bolje, saj nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti slabše, in nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti boljše.« Simon Šerbinek, igralec

»Ko me je režiser in direktor ptujskega gledališča, Peter Srpčič, povabil k sodelovanju, nisem dolgo okleval. V prvi vrsti je bila vloga izziv, saj sem po 16 letih prvič zares igral dramsko profesionalno vlogo. Nanjo sem se skušal temeljito in resno pripraviti. V bistvu pa ni bilo naporno sodelovati s prijetnimi sodelavci. Včasih je bilo ustvarjanje sladko trpljenje.  Bilo je zelo pestro in zanimivo kreativno razmišljanje. Ob različnih anekdotah, ki smo jih doživeli v smislu črnega humorja, je bila vsekakor najbolj zanimiva izkušnja predstava v Jordaniji, kjer sva s soigralko, Iuno Ornik, po prvem prizoru, ki sva ga odigrala večino v arabščini, dobila aplavz na odprti sceni. Tudi sicer je bila predstava posebna, saj so ves čas brneli telefoni, in fotografi so ves čas bliskali s fotoaparati.« Simon Šerbinek, igralec

»Glavni lik Mahmud nas v svoji stiski opozarja na odnos, ki ga imamo vse prevečkrat do beguncev. Z njimi na pravnoformalni ravni in tudi v okviru humanitarnih organizacij ter socialnih delavcev pogosto ravnamo avtoritarno, jih postavljamo v vlogo nemočnih žrtev brez lastne volje, brez upoštevanja kulturnega konteksta. Naša logika je evropocentrična, saj smo prepričani, da imajo pripadniki drugih kulturnih skupnosti prav takšne potrebe kot mi. Naša drža je pokroviteljsko dobrodelna, ki begunce lahko degradira na infantilno raven. Vsi, prav vsi smo upravičeni do pravice ustvarjati si bolj varno, bolj svobodno, ali preprosteje, življenje po lastni izbiri. To je preprosto univerzalna pravica vseh, ne le nekaterih.« Dr. Maja Lamberger Khatib, strokovna sodelavka za vprašanja arabske kulture

O režiserju

Peter Srpčič je že od mladih nog je kazal, da je nekaj posebnega, izven serijskega, in potem, ko se njegove sanje o letenju niso izšle, je pristal po končani Gimnaziji na Ptuju najprej na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru na smeri za marketing. Po opravljenih sprejemnih izpitih na AGRFT je ekonomijo tik pred koncem opustil in se podal na pot v svet poklicnega gledališča. Skozi svojo kariero se mu ves čas prepletata poslovni in umetniški svet in zase pravi, da je delo, ki ga opravlja, skrojeno prav po njegovi meri, saj je enkratna zmes umetnika in poslovneža. Zato tudi Mestno gledališče Ptuj, kjer je na čelu od leta 2009, vodi skoraj kot podjetje in lahko bi mirno rekli, da to počne zelo uspešno.

Ob tem se vsake toliko poda na drugo stran odra, največkrat v vlogi režiserja in na svoji poklicni poti ima za sabo že okrog 20 različnih projektov v raznih slovenskih gledališčih in drugih institucijah. Največ svojih predstav je postavil na domačem – ptujskem odru. Od drugih umetniških zvrsti se je poskusil kot dramatik, prevajalec, igralec in plesalec, izdal je med drugim tudi pesniško zbirko z naslovom Ciklus.