Avtor:
Heiner Müller

Prevod:
Milan Štefe in Snježana Rodek

Režija:
Ivica Buljan

Igrajo:
Senka Bulić, Ditka Haberl, Marko Mandić

Dramaturg:
Zlatko Wurzberg

Scenografija:
Slaven Tolj

Kostumografija:
Ana Savić Gecan

Glasba in oblikovanje zvoka:
Mitja Vrhovnik Smrekar

Oblikovanje luči:
Danilo Pečar

Asistent režije:
Robert Waltl

Svetovalka:
Vesna Kesić

Fotografije:
Miha Fras

Koprodukcija:
Cankarjev dom, Novo kazalište Zagreb, ARL Dubrovnik, gledališče Hotel Bulić Zagreb in Teater Itd Zagreb

Premiera:
November 2003, Cankarjev dom

Predstava traja 60 minut

Po izboru kubanskih gledaliških kritikov najboljša predstava leta 2005 prikazana na KUBI - nagrada "Premio Villanueva de la Critica teatral cubana".

Osrednja Müllerjeva tema je izdaja, seksualna in etična. Interpretacija antičnega mita je obenem zgodba o fizični in intelektualni kolonizaciji oddaljenih dežel z brutalno močjo kulturne prevlade.

O predstavi

Stanje zunajčasovne navzočnosti mita je zamenjal gledališki občutek časa, ki mineva. Avtor je subjektivno doživljanje intimne in družbene stvarnosti vpel v okvir nasprotnih etičnih izbir in postopkov v treh dramskih vlogah. Tridelna sestava drame združuje odsotnost subjekta govorjenja, dvogovorno obliko na več diskurzivnih ravneh in kolektivni govor v prvi osebi. Besedilo ne sledi pripovednemu nizu dogodkov, ki ustvarjajo dramo, temveč ponuja vpogled v njene učinke, ali natančneje, v mehanizem zapleta znotraj vlog. Ironični opis, uresničitev vloge in lirska izpoved so trije načini prikazovanja ene same zavesti o porazu, zvestobi in sprejemanju lastnega poraza. Tragično sceno mita je zamenjala komična, ki ponuja objektiven in brutalen opis sveta. Komedija dobesedno in brez metaforičnega posredovanja prikazuje sile seksualnosti in smrti, ki so glavne teme drame. Dramaturgija besedila ustvarja avtoreferenčno predstavo, v kateri scenski čas teče hkrati s časom gledalca, prostor scene označuje samega sebe, igralec označuje pozornost z načina inscenacije zgodbe, s čimer skuša navzočnosti svojo igro itd. To dvojno prikazovanje preusmerja igralca in izgovorjenim besedam pripisati pomembnost scenskega dogajanja.  Takšna gledališka ideja pušča ob strani ves globoki pomen drame, mita, metafore in subjektivnosti lika ter svojo odvečnost najde v vokalnih sledeh besedila in fizičnih odzivih igralčevega telesa. Izraz ljudske figure v sebi nosi tudi politično vprašanje gledališča (družbene norme in odnosi oblasti so že vpisani v telo). Iz njega je izginilo sleherno eksplicitno sklicevanje na politično: sanjanje o skupnosti množic, fantazije o krajih družbenega zbiranja, o privilegiranem položaju državljanov. Heiner Müller pravi: »Nekako je umetnost slepa praksa. V tem vidim določeno možnost: uporabiti gledališče za povsem majhne skupine (za množice tako ali tako že dolgo ne obstaja več), da bi pričarali kraje domišljije, kraje, ki bi ponudili svobodo za domišljijo. Glede na imperializem in ubijanje domišljije v stereotipih in vnaprej pripravljenih standardih medijev menim, da je to predvsem politična naloga, čeprav vsebine nimajo prav nič skupnega s političnimi dejstvi.« Zlatko Wurzberg

Festivali

Festival Karantena, Dubrovnik, Hrvaška, avgust 2003, Festival Teatro de Oriente, Barcelona, Venezuela, oktober 2003, Dnevi Itd - ja, Zagreb, Hrvaška, januar 2004, Festival Zadarsnova, Hrvaška, avgust 2004, Trnfest, ljubljana, avgust 2004, Internacional Festival for experimental theatre, Kairo, Egipt, september 2004, Borštnikovo srečanje, Maribor, oktober 2004, Mala fronta novog plesa i performanca, Zagreb, Hrvaška, november 2004; Festival sodobnih gledaliških umetnosti - Exodos, Ljubljana, Slovenija, 2005; Festival glumca Vukovar, Vukovar, Hrvaška, 2005;Seas festival Rijeka, Drugo more, junij 2005 Rijeka, 2005; Festival de Teatro de La Habana, Kuba, september 2005; Seas Festival Udine, Italija, oktober 2005; Scampa festival, Albanija, oktober 2005; Cankarjev dom, Ljubljana, februar, november 2006; Istrsko narodno gledaslišče Pulj, Hrvaška, marec 2006; 8th International Blacksea Theatre Festival, Trabzon, Turčija, maj 2007